Walkaround

Prihod v rdeci center je zaznamovala vrocina, ki je kar butnila ob nas ob izstopu iz letala. Naslednjo oviro je kar kmalu predstavljal avto, ki je sicer bil 8-sedezni, a na prostor za prtljago so pri Toyoti malo pozabili. 8 km dolgo pot do kampa smo preziveli stisnjeni kot sardele v konzervi.
Po vselitvi v hiske smo se odpravili v park, do najbolj znanega monolita na svetu. Zvecer smo bili vsi pripravljeni s fotoaparati, a 'pravega' soncnega zahoda nismo doziveli. V napoto so bili oblaki.



Nocni dez je prekrizal nase nacrte za ogled vzhoda, zato smo se odlocili, da iz kampa odrinemo malce pozneje in se pridruzimo vodenemu sprehodu po delu poti okoli monolita. Obilica dezja ponoci je botrovala temu, da nas je pricakal nepricakovan pojav - slapovi, ki so tekli z Uluruja.


Kljub vrocini smo se nato v dveh skupinah odpravili na triurni obhod. Prve so se na pot odpravile E, S in V; sledile sva jim pa M in N. Ostali so se namrec odlocili, da je le prevroce in se raje vrnili nazaj v kamp - v hladen objem bazena.

Pot okoli Uluruja je bila kljub vrocini kar obljudena. Avstralci so naju veselo pozdravljali z G'day, medtem ko so ostali obiskovalci, tako kot midve, bolj varcevali z besedami. Na poti okoli so naju spremljale tudi vedno prisotne in zelo nadlezne muhe. Srecali sva tudi nekaj ptic, ki so se kopale v luzah sredi poti, in kuscarja, ki se prav nic ni menil za naju.


Pot se je koncala z manjso nezgodo - namesto pod noge sem namrec raje gledala naokoli in kar poletela naprej, ko mi je posuseno steblo nepricakovano prekrizalo pot. Recimo, da sem skoraj ujela zajcka; zrtve pa so bili odrgnjeno koleno, komolec in nos, buska sredi cela ter zlomljena soncna ocala. Vse razen ocal se je ze pozdravilo, spomini pa so ostali.

Lp, N