Vcasih cloveka zgodovina prav nepricakovano potreplja po rami. Ko sem ze pred casom brala, da se je Kevin Rudd (sedaj ze nekdanji avstralski ministrski predsednik) opravicil izgubljeni generaciji, sem bila zmedena. Kaj se nasilno odvzetim aboriginskim otrokom ni opravicil ze kmalu po prevzemu oblasti, februarja 2008? Kaj ni pravi izraz za te mnozice otrok ukradene generacije, Stolen generations? Kaj je sedaj s temi, ki naj bi bili izgubljeni? Pa sem izvedela, da so tudi bele otroke preseljevali, nekatere bolj nasilno, druge manj, nekatere v lepso bodocnost, druge v neprijazne in za otroke neprimerne razmere.
In ko sem v Sydneyu videla plakat za razstavo o teh otroskih izseljencih (On their own - Britain's Child Migrants), sem vedela, da moram tja. Takorekoc v zadnejm trenutku pred odhodom v Rdeci center sva se z Matejo soocili z zgodbami malih Britancev, ki so jih od 1860 pa vse tja v sestdeseta leta prejsnjega stoletja preseljevali v Kanado, Avstralijo, (tedanjo) Juzno Rodezijo in na Novo Zelandijo. Nekateri so bili sirote, drugih starsi enostavno niso mogli prezivljati. Pa so jih oblasti opremile s praznjo obleko, kovckom in izvodom pobozne knjige ter jih kot "opeke, na katerih se bo tudi v prihodnje gradil britanski imperij", poslale cez morja... Povprecna starost otrok? Osem let. Kaj jih je cakalo na drugem koncu sveta? Ponekod prijazna druzina, ponekod sirotisnica, ponekod trdo delo na kmetijah.
Vcasih svojima otrokoma, ki sta ravno primerne starosti, prijazno napovem, da ju bom poslala na kaksno kmetijo, kjer bosta ob zori hodila v oddaljen vodnjak po vodo in najprej v hlevu oskrbela zivino, preden bosta lahko segla h kosu kruha za zajtrk. Ob takih napovedih vedno razmisljam o tem, ce take kmetije sploh se obstajajo (in se mi zdi, da bi mi vcasih res prisle prav pri razciscevanju pojmov, kaj je samoumevna pravica in kje se najde kaksna dolznost). Sedaj mi bodo pred oci prisle slike malih deckov v srajckah s trdimi ovratniki in deklic, ki se oklepajo punck... Morda moram najti kaksen drugacen vzgojni prijem.
Spela in Nena pa sta si ogledali precej bolj vedro razstavo o morskih psih. V.
Ni komentarjev:
Objavite komentar