Naj vrzem oko malce v preteklost (zdi se, da je ze mesec dni od tega), saj do sedaj se nisem nasla pravega casa za pisanje svoje zgodbe. Vracam se v cas Melbourna in neslavne odtujitve nasih nahrbtnikov. Ker Chuck Norris ni in ni hotel priti mimo in nam prinesti ukradenih reci (ter v enem zamahu popraviti sipe na avtu), v izposojevalnici avtomobilov pa niso zmogli priskrbeti ustrezno velikega kombija, sem se prostovoljno javila, da odpotujem v ACT z javnim prevozom, karkoli bom pac nasla. Izredno prijazen policist, ki je bil zadolzen za preiskavo, me je pospremil do avtobusne postaje, kjer sva nasla edino moznost da tisti dan odpotujem proti Canberri, in to je bilo upanje, da zadnji nocni avtobus se ni poln, ker je treba karte kupiti vnaprej, prodajno okno pa je bilo seveda zaprto. Vdala sem se v usodo in cakala... Cas mi je krajsal starejsi par, ki mi je z veseljem v pristni avstralscini nasteval stevilo prebivalcev posameznih avstralskih mest in kod vozijo avtobusne linije... dokler se nisem navidezno razburila, ker me je stric oznacil za komunistko iz USSR.
Imela sem sreco. Voznik Jeffery je imel prosto mesto in odpeljali smo se na osemurno pot. Zdela se je se daljsa, saj so vsi okoli mene spali in smrcali, vkljucno z mojim sopotnikom, ki je v smrcalni kategoriji premagal vse okolicane. Seveda so mi z nahrbtnikom vred ukradli tudi cepke za usesa :S Cesta je bila ravna, dolgocasna, postanek pa poln zuzelkarskega zivlja.
Ob stirih zjutraj je bila Canberra prazna. Uspesno sem prinavigirala do hostla, ki je bil zaklenjen, na vratih pa stevilka dezurnega. Ampak mobiju je umrla baterija in tudi polnilec je odpotoval z nepridipravi iz Melbourna. No, prijazna gospa iz recepcije me je kmalu opazila in spustila notri, kjer sva se po vec kot polurnem pogajanju o moji identiteti, narodnosti in zanimanju uspeli dogovoriti, da lahko dobim posteljo. Ob pol sestih se je moja pot koncala v ocitno ne samo moji postelji...
Naslednji dan sem ugotavljala, da je Canberra zelo razlicna od Melbourna, saj priseljencev skoraj ni bilo videti. So se pa vneto pripravljali na multikulturni festival, ki je naslednji dan popolnoma spremenil podobo centra mesta. Zaradi zapletov s sobami sem si uspela ogledati le War Memorial - velicastno stavbo, ki je s siroko alejo vpeta v mestni geometricni tloris, v sebi pa gosti muzej, posvecen vojnam, v katerih so sodelovali Avstralci. Obvezen ogled za zgodovinarja. V pricakovanju prihoda glavnine nase skupine nisem pocela nic konstruktivnega, cakanje pa bi bilo predolgo, zato sem raje optirala za spanec in se zbudila ob stirih, ko so vsi izmuceni prilomastili v sobo kolegi. A o tem bi vec imela za povedati nasa cimra, o cimri pa nasa Barbara... :)
Lp, M
Ni komentarjev:
Objavite komentar