The Great Ocean Road - 9. 2. 2011

Dan se je začel zelo obetavno, s prisilnim bujenjem ob 5:30, ko je V obupala nad nami in prišla potrkat. Vsi v sobi 404 smo namreč preslišali budilko in zaspali. Sledil je zajtrk in odhod na prvi ‘road trip’. Po uri in pol vožnje je bil prvi postanek v Geelongu, kjer smo se sprehodili po promenadi in si ogledali Gollardse.

Naslednji postanek je bil v mestecu Torquay, na razgledni točki na rtu. Poleg prelepega razgleda smo končno videli tudi nekaj, kar je res tipično za Avstralijo – surferje.

Ob poti nas je premamil pogled na peščeno plažo, zato smo se ustavili na najbližjem postajališču in se odpravili raziskovat. Našli smo roza morsko travo,

sledove bigfoota,

ostanke iz pradavnine

in skupino turistov, ki so na plaži imeli pravi mali shooting :)

 

Malo naprej smo  pred sabo zagledali obok – vrata v The Great Ocean Road. Sledilo je obvezno slikanje ;)

Pri Lorne smo zavili z glavne ceste proti notranjosti in se osvežili pod slapom Erskine.

Sledilo je kosilo v Apollo Bay, nato manjši ovinek na rt Otway. Med vožnjo skozi nacionalni park so na nas z višav zaspano mežikale koale.

Na vrhu svetilnika nas je skoraj odpihnilo, a razgled je bil neskončen.

Pot nazaj proti glavni cesti je bila že takoj avanturistična, saj nas je za enem izmed prvih ovinkov sredi ceste pričakala koala. Vsi navdušeni smo avto pustili kar ob robu ceste in se, opremljeni s fotoaparati, približali. Kot da to, da smo bili od koale oddaljeni le dober meter, še ni bilo dovolj, nas je čakalo še eno presenečenje – koala se je med stegovanjem za slastnimi evkaliptusovimi vršički zvrnila iz drevesa. V dokaz, da le niso tako počasne kot zgledajo se je nato tudi  skobacala nazaj gor na vejo še preden smo se prav dobro zavedeli kaj se je zgodilo. 

Na hlapih…

V poznih popoldanskih urah smo od prelepe pokrajine in številnih koal le odvrnili pogled in opazili nekaj dosti manj prijetnega – rdečo lučko. Tako se je začel lov na bencinsko črpalko. Ne katerokoli, kot smo kar kmalu ugotovili, ampak tako, ki bi bila odprta dlje kot do petih.

‘Minka’ nam je začrtala pot do najbližje črpalke, 50 km naprej po naši načrtovani poti. Po prihodu smo ugotovili, da je zaprta. Posvet s popotniki in domačini žal tudi ni obrodil sadov – najbližja črpalka naj bi bila še 56 km iz poti. Odločili smo se, da bomo raje zaupali naši Minki, ki nam je obljubljala naslednjo črpalko že čez 35 km, in spotoma ujeli še sončni zahod pri 12 apostolih. Par kilometrov pred načrtovano postajo pri apostolih ob cesti zagledamo znak “fuel 300m”. Z velikim olajšanjem smo zavili na stransko pot, a je olajšanje hitro izpuhtelo v zrak, saj je bila tudi ta črpalka že zaprta. Tu se je pa naša sreča obrnila; saj je lastnik pričakoval goste v motelu in je bil v recepciji. Ko smo razložili, da nujno rabimo gorivo nam je črpalko prijazno odklenil.

S polnim tankom smo se odpravili naprej, in do 12 apostolov prišli malo pred sončnim zahodom.

Dan se je končal z nočno vožnjo nazaj v Melbourne in v zgodnjih jutranjih urah smo se vsi z velikim veseljem odpravili spat.

N