torek, 01. marec 2011

over and out

V soboto popoldne sva prispeli v Ljubljano, kjer naju je čakala moška polovica družine – in tudi knjige, ki sem si jih iz Avstralije poslala po pošti (glede na nemarno visoko poštnino mi jih je verjetno kar osebno dostavil generalni direktor avstralske Pošte).

Danes nam življenje že teče po ustaljenih tirih, a tu in tam se pojavijo nekakšni odbleski skoraj nevidnih snopov svetlobe, odmevi nekih daljnih glasov. Shaun Tan (avtor že omenjene slikanice o zajcih) je včeraj dobil oskarja za animirani film The Lost Thing. Režiserja štirikrat nagrajenega (zelo britanskega) filma Kraljev govor je na zgodbo opozorila njegova mati, Avstralka. Čarovnije iz Oza še trajajo.

Kakšno opravilo mi še preostane, preden pritisnem zadnjo piko? Najprej se moram posipati s pepelom: bila sem namreč opozorjena, da sem nekje napačno zapisala sklanjano ime mesta Sydney. No, pa je tu blamaža, ki se da primerjati s tisto, ko sem pred polno dvorano slovenistov (!) napačno sklanjala besedo otroci… Torej: Sydney, Sydneyja.

Prisrčna zahvala vsem sopotnicam in obema sopotnikoma za res prijetno družbo! (Špela pa se še posebej zahvaljuje dekletom za potuho, saj veste, ob mami radikalki ji je prav prišla…)

In to je to.
Z lepimi pozdravi vsem, Špela in Veronika.

sobota, 26. februar 2011

Surfanje v paradižu


Malo pozno, ampak tukaj je opis moje izkušnje s surfanjem.

Že preden sem se podala v to prečudovito deželo koral, kengurujev, koal, Aboriginov, visokih valov in še in še, sem se odločila, da se moram vsekakor preizkusiti v najbolj stereotipnem športu v deželi tam spodaj.  Ker sem po duši športnica in se vedno znova razveselim novih športnih izzivov, je bilo surfanje " A MUST" na mojem seznamu z naslovom Avstralija.

Zgodilo se je v mestu, katerega že ime nakazuje, da  je pravi raj za surfanje- Surfer's Paradise. Mesto leži na obali Gold Coast, južno od Birsbane-a in je znano po neskončni peščeni plaži, viskoih valovih, številnih surferjih, živahnemu dnevnemu, predvsem pa nočnemu življenju. Šole za surfanje ni težko najti, saj so le-te ob obali, skoraj ena zraven druge.

Z nekaj negotovosti, saj sem bila edina iz naše skupine, ki se je odločila za ta podvig, sem se prijavila na 2-urni tečaj surfanja, saj za več ni bilo časa, ker sem se morala zvečer vrniti v Brisbane. V skupini nas je bilo 8 nadobudnih turistov željnih vsaj enkrat stopiti na surf in "zajahati" val. Če ti to uspe v prvih dveh urah, je že pravi dosežek. 

Najprej je sledil pogovor o varnosti v vodi ter o najbolj in najmanj primernih valovih. Nato smo na suhem vadili t.i. "body surfing" (ležeč položaj na deski), iz katerega surfer preide v stoječ položaj. Po pol ure body surfinga in lovljenja primernih valov (kar je vseprej kot mala malica) je sledil pogovor o pravem surfanju in demonstriranje le-tega na suhem. In spet smo se podali v ocean, kar je pri tako močnem toku in velikih valovih huda vadba za mišice na nogah. Po nekaj decilitrih popite slane vode, neuspelih poiskusih, padcih s surfa mi je končno uspelo-stopila sem na surf in zajahala val! In to ne samo enkrat! Občutek je res fantastičen. Moja želja po vse večjem valu je bila velika, vendar se je po še nekaj kozarcih slane vode in lovljenju zraka izkazalo, da je bolje ostati skromen in se poditi za manjšimi valovi.

Izkušnja je bila res fantastična in kajhitro te obsede želja po vse večjem valu. Sedaj bolje razumem surfarje, ki se podijo za previskomi valovi in tako nemalokrat končajo nesrečno.  Če bi živela v Avstraliji, bi definitivno bila surferka!

Lp,
Ela.

pogovor in demonstracija na suhem :)

pa pejmo! :)

uvod v surfanje: body surfing

po dveh urah izmučena, z mivko v vsakem kotičku telesa in hlač, a zelo zadovoljna!

Nepozabno!

Budilka je zazvonila ze pred sedmo zjutraj, a tokrat je bilo jutranje vstajanje vse prej kot tezko, saj naju je cakala popolnoma nova zivljenjska izkusnja-raziskovanje enga izmed sedmih cudes sveta, Koralnega grebena. Nekateri srecnezi ga lahko obcudujejo iz vesolja, mi pa smo si ga ogledali cisto od blizu.

The Great Barrier Reef na dosegu rok (Ela)


Posadka z imenom Tusa Dive naju je popeljala na zunanji del Koralnega grebena, do katerega smo iz Cairns-a  pluli kar 1 uro in 45 minut. Spoznavanje posadke je bilo nadvse zabavno, kot tudi spoznavanje opreme in pravil o potapljanju in snorklanju.
Super posadka Tusa Dive

Ko sva celotni posadki predstavili Slovenijo, je napocil tezko pricakovani trenutek-spust v vodo. Nekateri smo si nadeli celotno potapljasko opremo in se spustili v globine koralnega grebena, drugi pa smo z masko in plavutkami obcudovali korale in njihove stevilne prebivalce. V vodi smo uzivali kar 4 ure. Mimo nas je kar nekajkrat priplaval tudi beloplavuti morski pes, ki se je bolj ustrasil nas kot mi njega. Barve in zivahnost pod vodo so naju popolnoma prevzele. Spoznali sva mnogo novih vrst rib, koral, skoljk in drugih bitij, ki prebivajo na tem cudovitem delu podmorskega sveta.
Barbara spoznava nove prijatelje
Po odlicnem kosilu je sledil se en potop, na t.i. „bomb corals”, ki so koralne strukture v obliki velikih bomb. Zal se na tyem delu nismo mogli zadrzati dolgo, saj nas je mocan morski tok odnasal nazaj proti ladji. Kljub temu sva tudi ob tem potopu neizmerno uzivali, saj te pogled na ta precudoviti podmorski  naravni muzej ne more pustiti ravnodusnega.
Barbarina potapljaska skupina
Voznja nazaj je bila prav tako polna prelepih pogledov na pescene plaze, ki so se stikale s tropskim gozdom in oceanom hkrati. Pozno popoldne sva se polne novih dozivetij in pozitivne energije vrnili nazaj v Cairns in si privoscili lahko vecerjo. Dan je bil enostavno popoln. Strinjava se, da je Koralni greben vsekakor vreden obiska.
Elin nenaden dvig ob pogledu na morskega psa
LP,
Ela in Barbara









Skelec stik s tropskim otokom

Bila je nedelja, prvi dan nasega bivanja v Cairnsu. Bil je soncen in vroc dan, kot tudi vsi ostali, ki so mu sledili v tem precudovitem obmorskem mestecu. Odlocili sva se, dad an izkoristiva kar se da najbolje. Zavili sva v enega izmed stevilnih informacijskih centrov za obiskovalce, kjer ponujajo razlicne ture po koralnem grebenu. Nadvse prijazno so naju sprejeli in najprej sva rezervirali tezko pricakovan pbisk koralnega grebena za naslednji dan. Ker nama je ostalo se celotno popldne, sva se odlocili za obisk malega tropskega otocka, poi menu Green Island, ki je od Cairnsa oddaljen priblizno 35minut z ladjo.


Plaza
Pot je minila kot bi mignil, vendar naju je mocno avstralsko sonce naredilo zeljne osvezitve v morju. Takoj ko sva prispeli in prejeli opremo za snorkljanje, sva odhiteli na plazo, oblekli kopalke in se zapodili v kristalno cisto vodo. Zaradi vrocine, ki naju je oblivala, sploh nisva pomislili, da bi si nadeli t.i. “stinger suit” (Zascitna obleka pred ozigalkarji), kajti morje je v the mesecih tu, v tropskem delu Avstralije, polno ozigalkarjev. Najino lahkomislenost ja vzpodbudilo se mnogo drugih turistov (predvsem Kitajcev, ki so najstevilcnejsi obiskovalci tega otoka), ki so se le v kopalkahk veselo namakali in cofotali v vodi.


Pogled na korale

Priceli sva z namakanjem v zelo nizki vodi, a je najino navdusenje kmalu zmotil ozigalkar. Pik v Barbarino koleno je zaskelel, zapekel in pojavil se je velik, rdece-bel ozig. Odhiteli sva do resevalca, ki ni tocno vedel, kaj naj bij o picilo in ji rani za vsak slucaj polil s kisom (tu imajo kis na vsaki plazi, saj pomaga pri pogostih pikih meduz). Najin naslednji svetovalec je bil morski biolog, ki pravtako ni tocno vedel, kaj jo je picilo. Ta dan sva slisali kar nekaj razlicnih mnenj ljudi, ki prakticno zivijo na koralnem grebenu, a si noben ni upal z zagotovostjo trditi, na katero bitje je Barbara naletela.

Barbarina rana po enem dnevu
Po nekaj kilogramih ledu se je rana manjsala in neprijeten obcutek je izginil, tako da se je na koncu vse dobro koncalo. Kljub ozigu sva preostanek popoldneva preziveli na Green Islandu  ter snorkalili, seveda obleceni v zascitne obleke. Morsko dno naju ni kaj prevec prevzelo. Videli sva nekaj koral in jihovih pisanih prebivalcev. V pracakovanju prihajajocega dne, sva zapustili ta zelen otok in dan nadaljevali v prelepi laguni Cairsa.

Slovo od Green Island-a


Lp,
Barbara in Ela.

petek, 25. februar 2011

Kaj bi porekla Alma Karlin

S Spelo se danes poslavljava od Avstralije, cez nekaj ur bova ze v zraku in na poti proti domu. Ko dajem se zadnje stvari v nahrbtnik, poskusam urejati vtise. Veliko je bilo novega, veliko pa srecanj s starimi znanci, ki sem se jih po pretecenih letih zelo razveselila in poznanstva poglobila.
Lepa pot je bila to. Poln program, a potovanje vseeno udobno. Res je, s seboj sem imela zelo mlado sopotnico, tudi sama nisem vec rosnih let, zato sem imela udobnejse sobe kot pred leti - a saj nihce iz skupine ni spal v nemogocih razmerah. S kako izjemo tu in tam so bile nase kuhinje in kopalnice ciste. Vsak hostel je imel racunalnik in dostop do interneta - Alma Karlin, ki je potovala s svojim starim pisalnim strojem v prtljagi, bi se danes med potovanjem najbrz prezivljala bistveno lazje.

Zdi se mi, da Avstralci ze od nekdaj zelo skrbijo za to, da bi se obiskovalci pri njih imeli lepo, lepse in se lepse, zato se novodobnim popotnikom zelo trudijo priskrbeti vse, cesar bi si ti med potjo utegnili zazeleti - in nase zelje so pogosto ... no, nenavadne. Almo so med potovanjem skoraj pojedli (kje je ze bilo to, na pacifiskih otokih?) - nam, novodobnim nomadom, pa bi danes domacini menda radi ponudili malone vse, da bi nas le privabili. Funt mesa za funt zlata? No, tako dalec vendarle (se) ne gre, je pa res, da vse od obiska Yulare dalje razmisljam o tistih njihovih bazenih.

Ob vsej svoji ekoloski naravnanosti in zeleni usmerjenosti so si v Rdecem centru, tam, kjer so Aborigini ze tisocletja zelo skrbno ravnali z vodo in se sli pravo sonaravno zivljenje, Avstralci omislili bazen za svoje goste. Plavalni bazen v okolju, kamor tudi slucajno ne spada. Vse zato, ker mi, sodobni popotniki, tako hocemo.
Pred leti sem pri Uluruju taborila z majhno skupino - takrat sva se pridruzila mednarodni skupinici popotnikov, s katerimi smo skupaj raziskovali Severni teritorij. Ne spominjam se bazenov, zdi se mi, da jih v Yulari tedaj se ni bilo - ali pa jih takrat samo nismo iskali? 
Ob vsej moji skepsi in takorekoc moralnim zadrzkom je tokrat sla tudi moja hci cofotat v vodo. Z velikim navdusenjem. Naj otroku recem, da se mi zdi postavljanje in uporaba bazenov v takih razmerah napacna odlocitev? Ko sem obenem sama komaj cakala, da pridem pod (sicer kratkotrajni) tus? Naredila sem kompromis. Spela se je sla potunkat, jaz pa sem ji kasneje povedala za svoje pomisleke. Morda se bo naslednjic sama odlocila drugace.

Hja, odlocitve. Upam, da bodo tiste, ki jih bodo Avstralci sprejemali v prihodnosti, modre (oz. zelene) - zelje nas popotnikov pa smiselne in okolju primerne. Da bodo tudi bodoce Alme Karlin lahko potovale po raznolikem (in pristnem) svetu.    
         
Na svidenje, Avstralija. V.
(Tu izrazeno mneneje je seveda avtoricino in ne nujno mnenje vseh v skupini.)   

četrtek, 24. februar 2011


Cairns, naš zadnji dan pri koralnem grebenu :( to je fake nasmešek...


Paradise island


Surfers paradise iz Q1 Tower-ja, 77. nadstropje vasi v malem


Med potapljanjem na koralnem grebenu smo se veselili takšnih razledov! 


Kot sem že rekla, Nemo says Hi!


Uroš R says Hi as well! 


Uroš G med opazovanjem korale, ki vsako leto zraste za 1 mm! Hmm...


Uroš G uživa...


Jaz pa tudi :))


Ooooooooo......

No tako, malo slikovne podpore za moj predprejšnji post!

Luv, Anja

My own personal bucket list for Australia

Nase potovanje se bliza koncu, vse kar smo doziveli je zelo tezko strniti v nekaj stavkov, zato sem se odlocila, da objavim svoj Bucket list (torej spisek stvari, ki sem jih zelela doziveti v Avstraliji) - in mi je uspelo! Sedaj lahko mirne vesti zapustim to prekrasno dezelo (ceprav zelo nerada)!

1.) Potapljanje na koralnem grebenu CHECK!
1.1.) Slikanje z Nemotom  CHECK!
2.) Surfanje na ogromnih valovih (vsaj z body boardom)   CHECK!
3.) Sprehod ob Uluruju  CHECK!
4.) Slikanje pred Sydney Opera house   CHECK!
5.) Kopanje in soncenje na Bondi beach in Manly beach   CHECK!
6.) Opazovanje divjih koal na pol metra in bezanje pred kengurujem   CHECK!
7.) Voznja po The Great Ocean Road z vrhuncem: 12 Apostolov   CHECK!
8.) Nocna voznja, kjer moras biti pazljiv na kenguruje na cesti   CHECK!  (bravo Nena)
9.) Poizkusanje avstralskega piva in vina    CHECK!
10.) Zuranje v Sydneju in Cairnsu   CHECK!
11.) Nosenje kopalk in kopanje februarja  :P CHECK!
12.) Spoznavanje kulture Aboriginov CHECK!
13.) Spoznavanje domacinov  CHECK!
14.) Slikanje mest iz 300 metrskih stolpnic  CHECK!
15.) Bezanje pred ogromnimi pajki, stonogami, kobilicami, red backom...  CHECK!
16.) Opazovanje kengurujev, koal, kuscarjev... v njihovem naravnem habitatu   CHECK!
17.) Slikanje s 3 metrskim krokodilom  CHECK!
18.) Praznovanje kitajskega novega leta s krasno predstavo  CHECK!
19.) Srecanje s slovenci v Avstraliji  CHECK!
20.) Obisk fakultete v Melbournu  CHECK!
21.) Pivo na federation square-u v melbournu  CHECK!
22.) Voznja s tramvajem in trajektom  CHECK!
23.) Spanje pod palmo  CHECK!
24.) Plavanje pod zvezdami   CHECK!
25.) Pisanje imen v pesek  CHECK!
26.) Poizkusanje eksoticne hrane (tukaj ima McDonalds cisto drugacno ponudbo :))  CHECK!
27.) Nakupovanje spominkov v poceni souvenir shopih  CHECK!
28.) Nakupovanje surferske opreme v Surfers Paradise-u   CHECK!
29.) Bograc in Lasko v Canberri   CHECK!
30.) Opazovanje papig, netopirjev in drugih letecih zivali  CHECK!
31.) Obcudovanje raznobarvnih dreves, grmicevja, rozic   CHECK!
32.) Mazanje s kremo za soncenje tako vestno, da te ne opece  (veliko bolj zahtevna naloga, kot si kdo lahko predstavlja)   CHECK!
33.) Ogled valentinovega ognjemeta v Sydneyu   CHECK!
34.) Sprehod po dezevnem gozdu   CHECK!
35.) Letenje z letalom 3x v enem dnevu, 9x v petindvajsetih dneh  CHECK!
36.) Prestavljanje ure 3x v petindvajsetih dneh  CHECK!
37.) Dozivetje slapov na Uluruju (zaradi dezja)  CHECK!
38.) Zabavanje z vsemi udelezenci izleta, brez kreganja  CHECK!
39.) Prenasanje tezkega ruzaka 25 dni  CHECK!
40.) Imeti se najboljse ever ever ever ever   CHECK!

No, se mi zdi, da sem na cetrtini, nadaljujem kasneje! :)

Karin in Kati, za redne komentarje dobita se kaj vec, kot potopisno predavanje :)

Lp iz drugega konca sveta,

Anja