V soboto popoldne sva prispeli v Ljubljano, kjer naju je čakala moška polovica družine – in tudi knjige, ki sem si jih iz Avstralije poslala po pošti (glede na nemarno visoko poštnino mi jih je verjetno kar osebno dostavil generalni direktor avstralske Pošte).
Danes nam življenje že teče po ustaljenih tirih, a tu in tam se pojavijo nekakšni odbleski skoraj nevidnih snopov svetlobe, odmevi nekih daljnih glasov. Shaun Tan (avtor že omenjene slikanice o zajcih) je včeraj dobil oskarja za animirani film The Lost Thing. Režiserja štirikrat nagrajenega (zelo britanskega) filma Kraljev govor je na zgodbo opozorila njegova mati, Avstralka. Čarovnije iz Oza še trajajo.
Kakšno opravilo mi še preostane, preden pritisnem zadnjo piko? Najprej se moram posipati s pepelom: bila sem namreč opozorjena, da sem nekje napačno zapisala sklanjano ime mesta Sydney. No, pa je tu blamaža, ki se da primerjati s tisto, ko sem pred polno dvorano slovenistov (!) napačno sklanjala besedo otroci… Torej: Sydney, Sydneyja.
Prisrčna zahvala vsem sopotnicam in obema sopotnikoma za res prijetno družbo! (Špela pa se še posebej zahvaljuje dekletom za potuho, saj veste, ob mami radikalki ji je prav prišla…)
In to je to.
Z lepimi pozdravi vsem, Špela in Veronika.
Zavistni spremljevalci potopisnega bloga se vsem zahvaljujemo za pisane, iskrene, doživete, zanimive, odlične in slikovite opise vaše poti, ki ste jih delili z nami. Avstraija je mnogo tega in še več.
OdgovoriIzbrišiVeseli smo, da ste se vsi zdravi in polni vtisov vrnili v objeme svojih domačih. Upam, da bodo vtisi še dolgo ostali čarobni in nepozabni.
Marjeta