over and out

V soboto popoldne sva prispeli v Ljubljano, kjer naju je čakala moška polovica družine – in tudi knjige, ki sem si jih iz Avstralije poslala po pošti (glede na nemarno visoko poštnino mi jih je verjetno kar osebno dostavil generalni direktor avstralske Pošte).

Danes nam življenje že teče po ustaljenih tirih, a tu in tam se pojavijo nekakšni odbleski skoraj nevidnih snopov svetlobe, odmevi nekih daljnih glasov. Shaun Tan (avtor že omenjene slikanice o zajcih) je včeraj dobil oskarja za animirani film The Lost Thing. Režiserja štirikrat nagrajenega (zelo britanskega) filma Kraljev govor je na zgodbo opozorila njegova mati, Avstralka. Čarovnije iz Oza še trajajo.

Kakšno opravilo mi še preostane, preden pritisnem zadnjo piko? Najprej se moram posipati s pepelom: bila sem namreč opozorjena, da sem nekje napačno zapisala sklanjano ime mesta Sydney. No, pa je tu blamaža, ki se da primerjati s tisto, ko sem pred polno dvorano slovenistov (!) napačno sklanjala besedo otroci… Torej: Sydney, Sydneyja.

Prisrčna zahvala vsem sopotnicam in obema sopotnikoma za res prijetno družbo! (Špela pa se še posebej zahvaljuje dekletom za potuho, saj veste, ob mami radikalki ji je prav prišla…)

In to je to.

Z lepimi pozdravi vsem, Špela in Veronika.

Surfanje v paradižu

Malo pozno, ampak tukaj je opis moje izkušnje s surfanjem.

Že preden sem se podala v to prečudovito deželo koral, kengurujev, koal, Aboriginov, visokih valov in še in še, sem se odločila, da se moram vsekakor preizkusiti v najbolj stereotipnem športu v deželi tam spodaj.  Ker sem po duši športnica in se vedno znova razveselim novih športnih izzivov, je bilo surfanje " A MUST" na mojem seznamu z naslovom Avstralija.

Zgodilo se je v mestu, katerega že ime nakazuje, da  je pravi raj za surfanje- Surfer's Paradise. Mesto leži na obali Gold Coast, južno od Birsbane-a in je znano po neskončni peščeni plaži, viskoih valovih, številnih surferjih, živahnemu dnevnemu, predvsem pa nočnemu življenju. Šole za surfanje ni težko najti, saj so le-te ob obali, skoraj ena zraven druge.

Z nekaj negotovosti, saj sem bila edina iz naše skupine, ki se je odločila za ta podvig, sem se prijavila na 2-urni tečaj surfanja, saj za več ni bilo časa, ker sem se morala zvečer vrniti v Brisbane. V skupini nas je bilo 8 nadobudnih turistov željnih vsaj enkrat stopiti na surf in "zajahati" val. Če ti to uspe v prvih dveh urah, je že pravi dosežek. 

Najprej je sledil pogovor o varnosti v vodi ter o najbolj in najmanj primernih valovih. Nato smo na suhem vadili t.i. "body surfing" (ležeč položaj na deski), iz katerega surfer preide v stoječ položaj. Po pol ure body surfinga in lovljenja primernih valov (kar je vseprej kot mala malica) je sledil pogovor o pravem surfanju in demonstriranje le-tega na suhem. In spet smo se podali v ocean, kar je pri tako močnem toku in velikih valovih huda vadba za mišice na nogah. Po nekaj decilitrih popite slane vode, neuspelih poiskusih, padcih s surfa mi je končno uspelo-stopila sem na surf in zajahala val! In to ne samo enkrat! Občutek je res fantastičen. Moja želja po vse večjem valu je bila velika, vendar se je po še nekaj kozarcih slane vode in lovljenju zraka izkazalo, da je bolje ostati skromen in se poditi za manjšimi valovi.

Izkušnja je bila res fantastična in kajhitro te obsede želja po vse večjem valu. Sedaj bolje razumem surfarje, ki se podijo za previskomi valovi in tako nemalokrat končajo nesrečno.  Če bi živela v Avstraliji, bi definitivno bila surferka!

Lp,
Ela.

pogovor in demonstracija na suhem :)

pa pejmo! :)

uvod v surfanje: body surfing

po dveh urah izmučena, z mivko v vsakem kotičku telesa in hlač, a zelo zadovoljna!

Nepozabno!

Budilka je zazvonila ze pred sedmo zjutraj, a tokrat je bilo jutranje vstajanje vse prej kot tezko, saj naju je cakala popolnoma nova zivljenjska izkusnja-raziskovanje enga izmed sedmih cudes sveta, Koralnega grebena. Nekateri srecnezi ga lahko obcudujejo iz vesolja, mi pa smo si ga ogledali cisto od blizu.

The Great Barrier Reef na dosegu rok (Ela)

Posadka z imenom Tusa Dive naju je popeljala na zunanji del Koralnega grebena, do katerega smo iz Cairns-a  pluli kar 1 uro in 45 minut. Spoznavanje posadke je bilo nadvse zabavno, kot tudi spoznavanje opreme in pravil o potapljanju in snorklanju.

Super posadka Tusa Dive

Ko sva celotni posadki predstavili Slovenijo, je napocil tezko pricakovani trenutek-spust v vodo. Nekateri smo si nadeli celotno potapljasko opremo in se spustili v globine koralnega grebena, drugi pa smo z masko in plavutkami obcudovali korale in njihove stevilne prebivalce. V vodi smo uzivali kar 4 ure. Mimo nas je kar nekajkrat priplaval tudi beloplavuti morski pes, ki se je bolj ustrasil nas kot mi njega. Barve in zivahnost pod vodo so naju popolnoma prevzele. Spoznali sva mnogo novih vrst rib, koral, skoljk in drugih bitij, ki prebivajo na tem cudovitem delu podmorskega sveta.

Barbara spoznava nove prijatelje

Po odlicnem kosilu je sledil se en potop, na t.i. „bomb corals”, ki so koralne strukture v obliki velikih bomb. Zal se na tyem delu nismo mogli zadrzati dolgo, saj nas je mocan morski tok odnasal nazaj proti ladji. Kljub temu sva tudi ob tem potopu neizmerno uzivali, saj te pogled na ta precudoviti podmorski  naravni muzej ne more pustiti ravnodusnega.

Barbarina potapljaska skupina

Voznja nazaj je bila prav tako polna prelepih pogledov na pescene plaze, ki so se stikale s tropskim gozdom in oceanom hkrati. Pozno popoldne sva se polne novih dozivetij in pozitivne energije vrnili nazaj v Cairns in si privoscili lahko vecerjo. Dan je bil enostavno popoln. Strinjava se, da je Koralni greben vsekakor vreden obiska.

Elin nenaden dvig ob pogledu na morskega psa

LP,

Ela in Barbara

Skelec stik s tropskim otokom

Bila je nedelja, prvi dan nasega bivanja v Cairnsu. Bil je soncen in vroc dan, kot tudi vsi ostali, ki so mu sledili v tem precudovitem obmorskem mestecu. Odlocili sva se, dad an izkoristiva kar se da najbolje. Zavili sva v enega izmed stevilnih informacijskih centrov za obiskovalce, kjer ponujajo razlicne ture po koralnem grebenu. Nadvse prijazno so naju sprejeli in najprej sva rezervirali tezko pricakovan pbisk koralnega grebena za naslednji dan. Ker nama je ostalo se celotno popldne, sva se odlocili za obisk malega tropskega otocka, poi menu Green Island, ki je od Cairnsa oddaljen priblizno 35minut z ladjo.

Plaza

Pot je minila kot bi mignil, vendar naju je mocno avstralsko sonce naredilo zeljne osvezitve v morju. Takoj ko sva prispeli in prejeli opremo za snorkljanje, sva odhiteli na plazo, oblekli kopalke in se zapodili v kristalno cisto vodo. Zaradi vrocine, ki naju je oblivala, sploh nisva pomislili, da bi si nadeli t.i. “stinger suit” (Zascitna obleka pred ozigalkarji), kajti morje je v the mesecih tu, v tropskem delu Avstralije, polno ozigalkarjev. Najino lahkomislenost ja vzpodbudilo se mnogo drugih turistov (predvsem Kitajcev, ki so najstevilcnejsi obiskovalci tega otoka), ki so se le v kopalkahk veselo namakali in cofotali v vodi.


Pogled na korale

Priceli sva z namakanjem v zelo nizki vodi, a je najino navdusenje kmalu zmotil ozigalkar. Pik v Barbarino koleno je zaskelel, zapekel in pojavil se je velik, rdece-bel ozig. Odhiteli sva do resevalca, ki ni tocno vedel, kaj naj bij o picilo in ji rani za vsak slucaj polil s kisom (tu imajo kis na vsaki plazi, saj pomaga pri pogostih pikih meduz). Najin naslednji svetovalec je bil morski biolog, ki pravtako ni tocno vedel, kaj jo je picilo. Ta dan sva slisali kar nekaj razlicnih mnenj ljudi, ki prakticno zivijo na koralnem grebenu, a si noben ni upal z zagotovostjo trditi, na katero bitje je Barbara naletela.

Barbarina rana po enem dnevu

Po nekaj kilogramih ledu se je rana manjsala in neprijeten obcutek je izginil, tako da se je na koncu vse dobro koncalo. Kljub ozigu sva preostanek popoldneva preziveli na Green Islandu  ter snorkalili, seveda obleceni v zascitne obleke. Morsko dno naju ni kaj prevec prevzelo. Videli sva nekaj koral in jihovih pisanih prebivalcev. V pracakovanju prihajajocega dne, sva zapustili ta zelen otok in dan nadaljevali v prelepi laguni Cairsa.

Slovo od Green Island-a

Lp,

Barbara in Ela.

Kaj bi porekla Alma Karlin

S Spelo se danes poslavljava od Avstralije, cez nekaj ur bova ze v zraku in na poti proti domu. Ko dajem se zadnje stvari v nahrbtnik, poskusam urejati vtise. Veliko je bilo novega, veliko pa srecanj s starimi znanci, ki sem se jih po pretecenih letih zelo razveselila in poznanstva poglobila.
Lepa pot je bila to. Poln program, a potovanje vseeno udobno. Res je, s seboj sem imela zelo mlado sopotnico, tudi sama nisem vec rosnih let, zato sem imela udobnejse sobe kot pred leti - a saj nihce iz skupine ni spal v nemogocih razmerah. S kako izjemo tu in tam so bile nase kuhinje in kopalnice ciste. Vsak hostel je imel racunalnik in dostop do interneta - Alma Karlin, ki je potovala s svojim starim pisalnim strojem v prtljagi, bi se danes med potovanjem najbrz prezivljala bistveno lazje.

Zdi se mi, da Avstralci ze od nekdaj zelo skrbijo za to, da bi se obiskovalci pri njih imeli lepo, lepse in se lepse, zato se novodobnim popotnikom zelo trudijo priskrbeti vse, cesar bi si ti med potjo utegnili zazeleti - in nase zelje so pogosto ... no, nenavadne. Almo so med potovanjem skoraj pojedli (kje je ze bilo to, na pacifiskih otokih?) - nam, novodobnim nomadom, pa bi danes domacini menda radi ponudili malone vse, da bi nas le privabili. Funt mesa za funt zlata? No, tako dalec vendarle (se) ne gre, je pa res, da vse od obiska Yulare dalje razmisljam o tistih njihovih bazenih.

Ob vsej svoji ekoloski naravnanosti in zeleni usmerjenosti so si v Rdecem centru, tam, kjer so Aborigini ze tisocletja zelo skrbno ravnali z vodo in se sli pravo sonaravno zivljenje, Avstralci omislili bazen za svoje goste. Plavalni bazen v okolju, kamor tudi slucajno ne spada. Vse zato, ker mi, sodobni popotniki, tako hocemo.
Pred leti sem pri Uluruju taborila z majhno skupino - takrat sva se pridruzila mednarodni skupinici popotnikov, s katerimi smo skupaj raziskovali Severni teritorij. Ne spominjam se bazenov, zdi se mi, da jih v Yulari tedaj se ni bilo - ali pa jih takrat samo nismo iskali? 
Ob vsej moji skepsi in takorekoc moralnim zadrzkom je tokrat sla tudi moja hci cofotat v vodo. Z velikim navdusenjem. Naj otroku recem, da se mi zdi postavljanje in uporaba bazenov v takih razmerah napacna odlocitev? Ko sem obenem sama komaj cakala, da pridem pod (sicer kratkotrajni) tus? Naredila sem kompromis. Spela se je sla potunkat, jaz pa sem ji kasneje povedala za svoje pomisleke. Morda se bo naslednjic sama odlocila drugace.

Hja, odlocitve. Upam, da bodo tiste, ki jih bodo Avstralci sprejemali v prihodnosti, modre (oz. zelene) - zelje nas popotnikov pa smiselne in okolju primerne. Da bodo tudi bodoce Alme Karlin lahko potovale po raznolikem (in pristnem) svetu.    
         
Na svidenje, Avstralija. V.
(Tu izrazeno mneneje je seveda avtoricino in ne nujno mnenje vseh v skupini.)   

Cairns, naš zadnji dan pri koralnem grebenu :( to je fake nasmešek...

Paradise island

Surfers paradise iz Q1 Tower-ja, 77. nadstropje vasi v malem

Med potapljanjem na koralnem grebenu smo se veselili takšnih razledov! 

Kot sem že rekla, Nemo says Hi!

Uroš R says Hi as well! 

Uroš G med opazovanjem korale, ki vsako leto zraste za 1 mm! Hmm...

Uroš G uživa...

Jaz pa tudi :))

Ooooooooo......

No tako, malo slikovne podpore za moj predprejšnji post!

Luv, Anja

My own personal bucket list for Australia

Nase potovanje se bliza koncu, vse kar smo doziveli je zelo tezko strniti v nekaj stavkov, zato sem se odlocila, da objavim svoj Bucket list (torej spisek stvari, ki sem jih zelela doziveti v Avstraliji) - in mi je uspelo! Sedaj lahko mirne vesti zapustim to prekrasno dezelo (ceprav zelo nerada)!

1.) Potapljanje na koralnem grebenu CHECK!
1.1.) Slikanje z Nemotom  CHECK!
2.) Surfanje na ogromnih valovih (vsaj z body boardom)   CHECK!
3.) Sprehod ob Uluruju  CHECK!
4.) Slikanje pred Sydney Opera house   CHECK!
5.) Kopanje in soncenje na Bondi beach in Manly beach   CHECK!
6.) Opazovanje divjih koal na pol metra in bezanje pred kengurujem   CHECK!
7.) Voznja po The Great Ocean Road z vrhuncem: 12 Apostolov   CHECK!
8.) Nocna voznja, kjer moras biti pazljiv na kenguruje na cesti   CHECK!  (bravo Nena)
9.) Poizkusanje avstralskega piva in vina    CHECK!
10.) Zuranje v Sydneju in Cairnsu   CHECK!
11.) Nosenje kopalk in kopanje februarja  :P CHECK!
12.) Spoznavanje kulture Aboriginov CHECK!
13.) Spoznavanje domacinov  CHECK!
14.) Slikanje mest iz 300 metrskih stolpnic  CHECK!
15.) Bezanje pred ogromnimi pajki, stonogami, kobilicami, red backom...  CHECK!
16.) Opazovanje kengurujev, koal, kuscarjev... v njihovem naravnem habitatu   CHECK!
17.) Slikanje s 3 metrskim krokodilom  CHECK!
18.) Praznovanje kitajskega novega leta s krasno predstavo  CHECK!
19.) Srecanje s slovenci v Avstraliji  CHECK!
20.) Obisk fakultete v Melbournu  CHECK!
21.) Pivo na federation square-u v melbournu  CHECK!
22.) Voznja s tramvajem in trajektom  CHECK!
23.) Spanje pod palmo  CHECK!
24.) Plavanje pod zvezdami   CHECK!
25.) Pisanje imen v pesek  CHECK!
26.) Poizkusanje eksoticne hrane (tukaj ima McDonalds cisto drugacno ponudbo :))  CHECK!
27.) Nakupovanje spominkov v poceni souvenir shopih  CHECK!
28.) Nakupovanje surferske opreme v Surfers Paradise-u   CHECK!
29.) Bograc in Lasko v Canberri   CHECK!
30.) Opazovanje papig, netopirjev in drugih letecih zivali  CHECK!
31.) Obcudovanje raznobarvnih dreves, grmicevja, rozic   CHECK!
32.) Mazanje s kremo za soncenje tako vestno, da te ne opece  (veliko bolj zahtevna naloga, kot si kdo lahko predstavlja)   CHECK!
33.) Ogled valentinovega ognjemeta v Sydneyu   CHECK!
34.) Sprehod po dezevnem gozdu   CHECK!
35.) Letenje z letalom 3x v enem dnevu, 9x v petindvajsetih dneh  CHECK!
36.) Prestavljanje ure 3x v petindvajsetih dneh  CHECK!
37.) Dozivetje slapov na Uluruju (zaradi dezja)  CHECK!
38.) Zabavanje z vsemi udelezenci izleta, brez kreganja  CHECK!
39.) Prenasanje tezkega ruzaka 25 dni  CHECK!
40.) Imeti se najboljse ever ever ever ever   CHECK!

No, se mi zdi, da sem na cetrtini, nadaljujem kasneje! :)

Karin in Kati, za redne komentarje dobita se kaj vec, kot potopisno predavanje :)

Lp iz drugega konca sveta,

Anja

Upokojenka gleda zviska na svet

Iz stolpnice Q1 je pogled na Surfers Paradise lepsi.

Zal mi je, ampak Surfers Paradisu nekaj manjka. Tezko je pokazati na vrzel, zelo zelo tezko, a jo obcutim. Ljudje so tudi tu zelo prijazni in muffini odlicni. Sodobna arhitektura stolpnic je fascinantna, pescena plaza se v dolzini kosa z nogami znanih meter maids (deklet v zlatem bikiniju in Akubra klobuku, ki ti poravnajo preteceno parkirnino). Valovi se penijo, trgovci ponujajo pisane surferske majice in barvit nakit, vsepovsod so restavracije z dobro hrano (prigrizki iz morja, halal ponudbo in palacinkami na ameriski nacin, recimo). Ne podnevi ne ponoci ni tezko zapraviti sopa dolarjev, vprasanje pa je, kaj zanj dobis.

Pri nakupu vstopnic za Skypoint, ze v Anjinem prispevku omenjeno 77. nadstropje, sem uveljavljala svojo mednarodno uciteljsko izkaznico. Sicer je ne sprejemajo (saj je tokrat ocitno prakticno nikjer ne, le v kaksnem muzeju), a dekle za pultom se je odlocilo, da mi vseeno da popust - dobila sem karto za upokojence (ne vem, ali je bila punca tako prijazna ali tako zlobna). Preden sva s Spelo lahko sli v neverjetno hitro dvigalo, naju je drugo dekle postavilo pred fototapeto panorame Surfers in naju slikalo. Oprostite, cemu pa ta ponaredek, ce grem gor gledat pravo stvar?!

In stvar je definitivno bila prava. Dan je bil oblacen, zato so bili hribi v zaledju zabrisano temni, a pogled na Surfers je bil izjemen. Pescene plaze, ki se iztekajo v daljave, na drugi strani stolpnic pa labirint recnih poti med otocki z nizkimi hiskami. Modrozeleni bazeni pred hisami, za hisami, na hisah. V daljavi Point Danger in Mount Warning, oba je gledal in poimenoval menda ze Cook. In se vec plaz.

In potem se mavrica (nasla jo je Spela, Spela jo je nasla, ce prirejeno citiram medvedka Puja). Vzpenjala se je iz morja gor v nebo in se potem vracala k oceanu, siroka in izrazita. Barvitost, ki ni bila cenena.

Ker sem torej tam na vrhu Q1 dobila pravo stvar, me fotografija, posneta pred fototapeto razgleda, ob odhodu ni niti malo zanimala. 

Opomba: Prispevek izraza mnenje avtorice in ne mnenja celotne ekipe.  V.

Tragikomedija v dveh scenah

Prva scena
Brisbane, hostel. Nizozemska popotnica poznih srednjih let z zanimanjem prisluhne pogovoru dveh drugih popotnic.
Nizozemka: Od kod pa ste?
Privlacna popotnica srednjih let (PP): Iz Slovenije.
Nizozemka:  O, Slovakov pa tu veliko srecam.
PP: Ne, ne, mi smo iz Slovenije, ne iz Slovaske.
Nizozemka: Kaksna pa je razlika?
PP: Hja, Slovaska je bila nekoc del Ceskoslovaske, Slovenija pa Jugoslavije....
Nizozemka: No ja, pa vendar je bilo vse skupaj pod Titom, ne?
Zbor (grleno poje iz ozadja): Preden se clovek poda na pot na drug konec sveta, je vcasih bolje najprej raziskati domace okolje... Ali pa molcati...

Druga scena
Brisbane, turisticni avtobus.
Maurice, voznik (Avstralec, rojen v Sydneyu): Dobrodosle, od kod pa ste?
Potnice: Iz Slovenije.
Maurice: O, kaj res? Vase glavno mesto je Ljubljana, ne? Rad bi jo enkrat obiskal ...
Zbor (lebdi nad voznikom): Kar je dalec od oci, ni nujno dalec od srca.

Zavesa pade. Zbor olajsano odide na pivo.
V.

downunder Downunder

Hello everyone! Po dolgem casu se vam oglasam spet jaz, Anja. Dostop do interneta je tukaj zelo drag, vseh devet interneta zeljnih osebkov uporablja le en samcat lap top, tako da... hvala za razumevanje!

Za povedat imam toliko, da sploh ne vem kje naj zacnem! Mogoce z opisom mojih dveh najboljsejsih dnevov ever? (in verjemite, izbire je v tem mesecu res ogromno!) V teh parih tednih se nam je zgodilo toliko norih stvari, videli smo toliko novega, naucili smo se res veliko... Melbourne se v tem trenutku zdi ze tako dalec stran! Da o "realnem" zivljenju v hladni Ljubljani sploh ne zacnem! Tukaj je tako toplo in umirjeno, prijazno in polno nekih dogodivscin,... Bi ostala tukaj, ampak pridem nazaj, ker vas zelo pogresam (beri: ker mi je zmanjkalo denarja) :)

1.) POTAPLJANJE NA KORALNEM GREBENU

I know!!!!! Saj ni besed, ki bi opisale ta precudovit koscek sveta, poln ribic in rib, skoljk, koral, raznoraznih barv in oblik... Neverjetno dozivetje! Ko se strah pred ogromnimi morskimi psi in ostalimi nevarnimi prebivalci grebena v trenutku razblini (podvodni znaki, ki oznacujejo morskega psa ali skata niso namenjeni opozarjanju pred nevarnostjo, ampak: Everyone come here! Theres a shark, awesome!!!!), ko zeljo po videnju se vecjih rib postane ze skoraj neznosna, ko plavas ob enometrski podvodni zelvi in, ko se Nemo z ocetom brez problema odzove prosnji po fotografinju (btw, he says hi to everyone!),... to je res poseben svet, svet downunder! Zelo zabavna in prijazna posadka nas je z veliko tezavo spravila ven, kljub odlicnemu kosilu, mnogim salam in certifikatu o prvem potopu na koralnem grebenu! Nekaterim je slo na jok...

Po prekrasnem izletu sva se z Urosom odlocili se za plavanje v mestni Lagooni (ogromen bazen s pesceno plazo, nad morjem...). Tam sva prezivela soncni zahod (so romantic :)), potem pa plavala mrtvaka pod zvezdicami... (you are right, it does not get any better)!

2.) SURFERS PARADISE

Pescena plaza, pisane papige, mesto zura (mesanica Las Vegasa, Los Angelesa in Portoroza :)), stolpnice do neba, pescena plaza, ogromni valovi, surferji... NORO! Z Urosom sva se metala po valovih, ki te odnasajo kakor se jim zazdi! Tokovi so res neverjetno mocni! Ampak je pa neverjetno zabavno! Ko plavas med "zastavicama", ves da si varen! Super mesto, se posebej, ko ga gledas s 77. nadstropja in vidis, da je mesto zgrajeno na majhnih otockih (ali ne poskusajo nekaj taksnega umetno naredit v Dubaju? :))

Za povedat je se ogromno, slike tudi sledijo, caka nas se kar nekaj norih dni (tukaj je vsak naslednji dan se boljsi od prejsnega, ceprav se ti zdi, da to ni vec mozno!) Upam, da se se kaj oglasim, ce ne pa c u soon!!!!

Luv, Anja

Potresi sedanjosti

Ko se je skupina vceraj proti veceru spet zdruzila (tisti del, ki ga je navdusil Brisbane in soferji, in oni, ki ga je navdusilo sonce v kombinaciji z morjem in instruktorji potapljanja), sem ugotovila, da se tu precej bolj ukvarjam s preteklostjo kot s sedanjostjo. Opoldne sem v Pomorskem muzeju lezla gori doli naokoli po ladji Diamantini, ki se je proti koncu druge svetovne vojne izkazala pri iskanju podmornic in min, in razmisljala o kapitanu, ki brez povabila ni smel v dnevni prostor za oficirje. O mornarjih, ki so se med pocitkom zibali v svojih visecih mrezah (pograde so dobili baje sele po drugi vojni). O strojniku, ki je globoko v trebuhu ladje delal v veliki vrocini. O ladijskem zdravniku, ki je v svoji mali ordinaciji tam na valovih Pacifika delil zdravila in dajal injekcije (in na njegove paciente)...

Potem so kolegi z letala prinesli novico o hudem potresu v Christchurchu na Novi Zelandiji. Nenadoma sem se zavedla, da zame ze tri tedne svet tam zunaj sploh ne obstaja. Prvic po dolgem casu sem gledala porocila po televiziji. Prejle sem sla celo pokukat v spletno Delo. Krvavi dnevi v Libiji. Ja, nase potovanje se pocasi bliza koncu. Alica bo zlezla iz luknje in zapustila belega zajca, Dorothy pa se bo vrnila v Kansas. Zbogom, Oz. V.

The Sunshine State

V soboto zvecer je najstarejsi in najmlajsi del ekspedicije pristal in ostal v Brisbaneu - prestolnici soncne drzave, ce gre verjeti napisom na avtomobilskih tablicah. Firbec nas je takoj potegnil na bregove reke Brisbane, ki je pred dobrim mesecem dni v sodelovanju s plimo grozovito poplavljala. A na nase veliko presenecenje so bile posledice poplav nepozornemu ocesu neopazne. Ceste, brezine, ulice, stavbe... vse je izgledalo popolnoma normalno. Izvedele smo, da temu botruje neumorno delo prostovoljcev iz cele drzave, ki se se sedaj v predmestjih in ponekod po mestu trudijo cim prej ta kraj povrniti v normalno stanje.

Nedeljo smo prezivele nic drugace kot po nedeljsko - sprosceno in zabavno - po izkusnji outback-a je res prijalo. Na zeljo najmlajse clanice smo raziskovale hiso eksperimentov, ki je nas, odrasle, izzvala fizicno (da smo ugotovile, koliko smo ze zarjavele ob vsakodnevnih obveznostih), prav tako pa smo se preizkusile v nalogah, ki zahtevajo logiko, znanje fizike in fizikalnih pojavov. Ni bilo lahko.

Iz danasnjega obiska Kraljevega Botanicnega mestnega vrta pa toliko:
- poplave so na nekaterih rastlinah pustile nepopravljivo skodo in ponekod odnesle cele grede,
- blato, ki ga je med poplavami nanesla reka, so na deponiji posusili, zmesali z nekaj hranljivimi snovmi in ga sedaj prodajajo kot zemljo za roze,
- zdolgocasena kookaburra nam je pozirala z razdalje dveh metrov,
- cane toads, zabe, ki na nasadih sladkornega trsa naredijo ogromne skode so otroci nekdaj v igri uporabljali namesto zogic za golf, danes pa jih v akcijah pobirajo in zamrznejo,
- fige so lahko tudi ovijalke,
- avstralci papayi recejo pawpaw (paopao),
- zadnje poplave niti slucajno niso bile najhujse,
- tovorne ladje, ki so v Juzno Ameriko vozile psenico in ovcjo volno, so kot balast nazaj pripeljale juznoameriske gnajse, ki jih v botanicnem vrtu uporabljajo za zamejitev gred,
- za zamejitev gred uporabljajo tudi odmrle korale iz zaliva Moreton.

Ostale ugotovitve dneva:
- tukajsnje dame hodijo v visokih petah zato, da jim ni prevroce v podplate,
- po zelo vrocem dnevu pride zelo veliko dezja,
- kopalke vedno prav pridejo.

Lp, M

Walkaround

Prihod v rdeci center je zaznamovala vrocina, ki je kar butnila ob nas ob izstopu iz letala. Naslednjo oviro je kar kmalu predstavljal avto, ki je sicer bil 8-sedezni, a na prostor za prtljago so pri Toyoti malo pozabili. 8 km dolgo pot do kampa smo preziveli stisnjeni kot sardele v konzervi.
Po vselitvi v hiske smo se odpravili v park, do najbolj znanega monolita na svetu. Zvecer smo bili vsi pripravljeni s fotoaparati, a 'pravega' soncnega zahoda nismo doziveli. V napoto so bili oblaki.



Nocni dez je prekrizal nase nacrte za ogled vzhoda, zato smo se odlocili, da iz kampa odrinemo malce pozneje in se pridruzimo vodenemu sprehodu po delu poti okoli monolita. Obilica dezja ponoci je botrovala temu, da nas je pricakal nepricakovan pojav - slapovi, ki so tekli z Uluruja.


Kljub vrocini smo se nato v dveh skupinah odpravili na triurni obhod. Prve so se na pot odpravile E, S in V; sledile sva jim pa M in N. Ostali so se namrec odlocili, da je le prevroce in se raje vrnili nazaj v kamp - v hladen objem bazena.

Pot okoli Uluruja je bila kljub vrocini kar obljudena. Avstralci so naju veselo pozdravljali z G'day, medtem ko so ostali obiskovalci, tako kot midve, bolj varcevali z besedami. Na poti okoli so naju spremljale tudi vedno prisotne in zelo nadlezne muhe. Srecali sva tudi nekaj ptic, ki so se kopale v luzah sredi poti, in kuscarja, ki se prav nic ni menil za naju.


Pot se je koncala z manjso nezgodo - namesto pod noge sem namrec raje gledala naokoli in kar poletela naprej, ko mi je posuseno steblo nepricakovano prekrizalo pot. Recimo, da sem skoraj ujela zajcka; zrtve pa so bili odrgnjeno koleno, komolec in nos, buska sredi cela ter zlomljena soncna ocala. Vse razen ocal se je ze pozdravilo, spomini pa so ostali.

Lp, N

Popoptovanje od Melbourna do Canberre

Naj vrzem oko malce v preteklost (zdi se, da je ze mesec dni od tega), saj do sedaj se nisem nasla pravega casa za pisanje svoje zgodbe. Vracam se v cas Melbourna in neslavne odtujitve nasih nahrbtnikov. Ker Chuck Norris ni in ni hotel priti mimo in nam prinesti ukradenih reci (ter v enem zamahu popraviti sipe na avtu), v izposojevalnici avtomobilov pa niso zmogli priskrbeti ustrezno velikega kombija, sem se prostovoljno javila, da odpotujem v ACT z javnim prevozom, karkoli bom pac nasla. Izredno prijazen policist, ki je bil zadolzen za preiskavo, me je pospremil do avtobusne postaje, kjer sva nasla edino moznost da tisti dan odpotujem proti Canberri, in to je bilo upanje, da zadnji nocni avtobus se ni poln, ker je treba karte kupiti vnaprej, prodajno okno pa je bilo seveda zaprto. Vdala sem se v usodo in cakala... Cas mi je krajsal starejsi par, ki mi je z veseljem v pristni avstralscini nasteval stevilo prebivalcev posameznih avstralskih mest in kod vozijo avtobusne linije... dokler se nisem navidezno razburila, ker me je stric oznacil za komunistko iz USSR.

Imela sem sreco. Voznik Jeffery je imel prosto mesto in odpeljali smo se na osemurno pot. Zdela se je se daljsa, saj so vsi okoli mene spali in smrcali, vkljucno z mojim sopotnikom, ki je v smrcalni kategoriji premagal vse okolicane. Seveda so mi z nahrbtnikom vred ukradli tudi cepke za usesa :S Cesta je bila ravna, dolgocasna, postanek pa poln zuzelkarskega zivlja.

Ob stirih zjutraj je bila Canberra prazna. Uspesno sem prinavigirala do hostla, ki je bil zaklenjen, na vratih pa stevilka dezurnega. Ampak mobiju je umrla baterija in tudi polnilec je odpotoval z nepridipravi iz Melbourna. No, prijazna gospa iz recepcije me je kmalu opazila in spustila notri, kjer sva se po vec kot polurnem pogajanju o moji identiteti, narodnosti in zanimanju uspeli dogovoriti, da lahko dobim posteljo. Ob pol sestih se je moja pot koncala v ocitno ne samo moji postelji...

Naslednji dan sem ugotavljala, da je Canberra zelo razlicna od Melbourna, saj priseljencev skoraj ni bilo videti. So se pa vneto pripravljali na multikulturni festival, ki je naslednji dan popolnoma spremenil podobo centra mesta. Zaradi zapletov s sobami sem si uspela ogledati le War Memorial - velicastno stavbo, ki je s siroko alejo vpeta v mestni geometricni tloris, v sebi pa gosti muzej, posvecen vojnam, v katerih so sodelovali Avstralci. Obvezen ogled za zgodovinarja. V pricakovanju prihoda glavnine nase skupine nisem pocela nic konstruktivnega, cakanje pa bi bilo predolgo, zato sem raje optirala za spanec in se zbudila ob stirih, ko so vsi izmuceni prilomastili v sobo kolegi. A o tem bi vec imela za povedati nasa cimra, o cimri pa nasa Barbara... :)

Lp, M

Zeleno, ki te ljubim zeleno

Ce hoce nasa odprava imeti popoln pregled nad stvarmi, je edino pravilno, da razporedimo moci. Del ekipe se je odsel spoznavat s koralnogrebenskimi ribicami v Cairns, del pa se je ustavil v glavnem mestu Queenslanda.

Queensland je precej vec kot pescene plaze, koralni grebeni in zagoreli misicasti blondinci (slednje je konec koncev menda moc najti tudi v Portorozu, ce slucajno komu kdaj pridejo za kaj prav). Tu je najti tudi prelepo zaledje (ki smo ga ob tokratnem obisku popolnoma zanemarili) in zanimiva, prijetna mesta. Eno teh je Brisbane - mesto izrazito prijaznih ljudi in zelenih, oh-kako-zelenih botanicnih vrtov in parkov. S Spelo sva se danes povzpeli na razgledisce Mount Coot-tha nad mestom (zaradi strahotne vrocine ze v zgodnjem jutru sva se odlocili vrh osvojiti z avtobusom, sva pa pes odsli navzdol, skozi evkaliptusove gozdove in pajkove mreze). Sopara je sicer nekoliko kalila razgled, a visoke stolpnice v poslovnem srediscu, rjavkaste vijuge reke in zeleni deli mesta so se pred nama ponujali kot na pladnju.

Kasneje sem v botanicnem vrtu, ki lezi ob vznozju Coot-tha (kota se imenuje med, ki ga nabira vrsta avstralskih cebel in po katerega so na hrib nekdaj hodili Aborigini), nasla naslednji citat:

Danes sem nasla skrinjo z zakladom ... Vsak izmed vilinskih cvetov je pel o pomladi in rahle, sladke vonjave, ki so prihajale od njih, so bile kot vonj po preteklem septembru. Prevec so bili ljubki, da bi se jih dotikala, zato sem le sedela tam in sanjala dolge sanje ... (Amy Mack, A Bush Calendar, 1914)

 Nama so cvetovi peli o odhajajocem avstralskem poletju in prihajajoci slovenski pomladi. Sedeti in sanjati pa zal nisva mogli prav dosti, saj se je v daljavi zacelo bliskati in grmeti...  Domov v hostel naju je pljusknil ogromen val ... V. 

Rdeci center

Scurkov smo bili tako ali tako ze navajen in smo se jim ob prihodu v Yularo, naselje v neposredni blizini hribovja Kata Tjuta in velikanskega rdecega monolita Uluru, smejali v brk. Potem smo spoznali, da zivljenje v divjini (pa ceprav le nekajdnevno in v kocicah z mikrovalovno pecico in televizijo) cloveka utrdi. Sedaj se sprosceno tusiramo v kabinah, kjer nas iz kotov opazujejo strupeni pajki (recimo t. i. redback). Ce nam cez noge stece mis ali vecji kuscar, tecemo po fotoaparat, da bi novega znanca slikali. Dingo? Ga nismo srecali, pa smo si na koncu bivanja v Rdecem centru snidenja ze kar zeleli. Ob nocnih zvokih, ki prihajajo z bliznjih dreves, ne trznemo vec, samo obrnemo se na drugo stran in spimo naprej. Edino muhe nas se vedno motijo, bi rekla. Najbrz zato, ker one lahko grizejo nas, mi pa jih ne moremo ugrizniti nazaj - so predrobne. A ce bi bile muhe nekoliko bolj oprijemljive, take petkilske, no, potem bi jim pa ze pokazali! V.

Take in drugacne izgubljene generacije

Vcasih cloveka zgodovina prav nepricakovano potreplja po rami. Ko sem ze pred casom brala, da se je Kevin Rudd (sedaj ze nekdanji avstralski ministrski predsednik) opravicil izgubljeni generaciji, sem bila zmedena. Kaj se nasilno odvzetim aboriginskim otrokom ni opravicil ze kmalu po prevzemu oblasti, februarja 2008? Kaj ni pravi izraz za te mnozice otrok ukradene generacije, Stolen generations? Kaj je sedaj s temi, ki naj bi bili izgubljeni? Pa sem izvedela, da so tudi bele otroke preseljevali, nekatere bolj nasilno, druge manj, nekatere v lepso bodocnost, druge v neprijazne in za otroke neprimerne razmere.

In ko sem v Sydneyu videla plakat za razstavo o teh otroskih izseljencih (On their own - Britain's Child Migrants), sem vedela, da moram tja. Takorekoc v zadnejm trenutku pred odhodom v Rdeci center sva se z Matejo soocili z zgodbami malih Britancev, ki so jih od 1860 pa vse tja v sestdeseta leta prejsnjega stoletja preseljevali v Kanado, Avstralijo, (tedanjo) Juzno Rodezijo in na Novo Zelandijo. Nekateri so bili sirote, drugih starsi enostavno niso mogli prezivljati. Pa so jih oblasti opremile s praznjo obleko, kovckom in izvodom pobozne knjige ter jih kot "opeke, na katerih se bo tudi v prihodnje gradil britanski imperij", poslale cez morja... Povprecna starost otrok? Osem let. Kaj jih je cakalo na drugem koncu sveta? Ponekod prijazna druzina, ponekod sirotisnica, ponekod trdo delo na kmetijah.

Vcasih svojima otrokoma, ki sta ravno primerne starosti, prijazno napovem, da ju bom poslala na kaksno kmetijo, kjer bosta ob zori hodila v oddaljen vodnjak po vodo in najprej v hlevu oskrbela zivino, preden bosta lahko segla h kosu kruha za zajtrk. Ob takih napovedih vedno razmisljam o tem, ce take kmetije sploh se obstajajo (in se mi zdi, da bi mi vcasih res prisle prav pri razciscevanju pojmov, kaj je samoumevna pravica in kje se najde kaksna dolznost). Sedaj mi bodo pred oci prisle slike malih deckov v srajckah s trdimi ovratniki in deklic, ki se oklepajo punck... Morda moram najti kaksen drugacen vzgojni prijem.

Spela in Nena pa sta si ogledali precej bolj vedro razstavo o morskih psih. V.

Drobci iz Sydneya

Preden jutri zjutraj zapustimo Sydney in odletimo v Rdeci center, nekaj drobcev:

• Znamenita jadra operne hise se vedno stojijo in most je se vedno vpet cez zaliv. Vcasih nas presenetita z drhtenjem (poskusite slikati operno hiso, medtem ko stojite cisto ob ograji mostu....), vcasih z raketami, ki razsvetlijo nebo iz neposredne blizine. Stopnic v operi se nisem stela, pri preboju na most pa sem jih prehodila veeeeeliko.
• Kaj v Sydneyu gomazi: gomazi marsikaj, tudi kaksni orjaski scurki, ki cloveku v kuhinji vzamejo tek ali mu prezenejo potrebo po umivanju v kopalnici... Menda je tu cca 400 vrst scurkov, od teh jih le tistih 10 vrst, ki so uvozene, vdira v hise. Avstralske domorodme vrste so baje bolje vzgojene in tega ne pocno (pravijo v naravoslovnem delu tukajsnjega fantasticnega muzeja).
• Kaj v Sydneyu frci: tudi frci marsikaj, med drugim netopirji. Velicastni v zraku, spretni pri obesanju in plezanju po drevesih. Veliki so in cednih obrazkov - nisem ravno netopirolog, zato ne vem, ce so to letece lisicke. A se vedno tukajsnje enote ne posekajo velikanskih jat, ki so se na nocno prehranjevanje napotile nad nasimi glavami pred nekaj dnevi v blizini Canberre - clovek bi rekel, da so imeli netopirji vsepacifisko konferenco, toliko jih je bilo....
• Vsi smo zdravi. Zjutraj se pri vstajanju morda malce pozna, da je za nami ze kar nekaj zelo zelo aktivnih dni - a cez dan nam energije ne manjka.

Vsem lep pozdrav v Slovenijo. V.

Srečanje na Phillip islandu

V navalu turistov, ki si želijo slikati tako njihova bivališča kot tudi pingvine same, se le-ti radi odločijo za izbrance (ki ustrezajo njihovim visokim merilom) in se jim pokažejo v vsem svojem črno belem sijaju. Najbrž nisva bili po naključju izbrani, sva lepi in tudi pametni.

Akademski del skupine

Še dokaz:

Pogled v preteklost

Začelo se je s kaznjenci, z možmi in ženami, ki so tam v osemnajstem, devetnjastem stoletju v Veliki Britaniji ukradli konja, morda pa le žemljo ali svileno ruto - in bili obsojeni na transportacijo v Avstralijo. Menda je ta del pred časom še neslavne in raje zamolčane zgodovine, danes marskiateremu Avstralcu v ponos. Revščina in obup pač nista zločin.  Tudi že ponarodela Banjova Waltzing Matilda govori o kraji. Možak, ki ukrade ovco za večerjo, raje skoči v vodo, kot bi se pustil aretirati. Ponos in ljubezen do svobode dihata iz besedila – pesem redno zadoni s tribun stadionov pred mednarodnimi športnimi srečanji.

Med  avstralske ikone sodi tudi Ned Kelly - še danes se je kar težko odločiti, ali je junak ali kriminalec. Robin Hood južne poloble, ki je oropal banke (in nekoč menda plemenito požgal tudi zadolžnice malih ljudi), ki je zmogel hladnokrvno ustreliti tiste, ki so ga ogrožali, obenem pa je ljubeče skrbel za domače in ščitil tiste, ki so mu bili blizu.  Obrazi, ki so ga upodobili na filmskem traku (najbolj znan je najbrž Heath Ledger), so precej drugačni od tistega, ki zre v nas s stare fotografije: resen in bradat ne kaže, da je po letih pravzaprav skoraj vrstnik mojih sopotnikov.

Zakaj toliko besed o kraji? Ker smo pred nekaj dnevi bili okradeni tudi mi. Nespametno smo pustili najeti kombi s svojimi nahrbtniki pred živalskim vrtom. Ko smo se razigrani vrnili z opazovanja goril, snežnih leopardov in kljunaša, nas je pričakalo razbito okno. Z nekom so se odpeljali trije manjši nahrbtniki - nekaj dragih aparatov, predvsem pa uporabne stvari, ki so jih lastniki imeli radi.

Danes je tudi to že preteklost. Nekaj tistega, kar je zmanjkalo, so si okradeni že nadomestili. Sposobni smo že vsaj drobcev (črnega) humorja, ko gledamo na tisto nesrečno popoldne. Primerjamo svoje poznavanje forenzikov iz ameriških nadaljevank in tisto, kar smo videli na parkirišču v Melbournu. Očitno na kraju zločina ni bilo las, tekstilnih vlaken ali kapljic sline, da bi avstralski forenzik lahko kar takoj ugotovil starost, visino in barvo glasu storilca… Je že tako, take stvari se pač zgodijo. Če citiram domnevno poslednje, kar je izjavil Ned Kelly: “Tako je življenje!” Na srečo ne vedno in ves čas.

The Great Ocean Road - 9. 2. 2011

Dan se je začel zelo obetavno, s prisilnim bujenjem ob 5:30, ko je V obupala nad nami in prišla potrkat. Vsi v sobi 404 smo namreč preslišali budilko in zaspali. Sledil je zajtrk in odhod na prvi ‘road trip’. Po uri in pol vožnje je bil prvi postanek v Geelongu, kjer smo se sprehodili po promenadi in si ogledali Gollardse.

Naslednji postanek je bil v mestecu Torquay, na razgledni točki na rtu. Poleg prelepega razgleda smo končno videli tudi nekaj, kar je res tipično za Avstralijo – surferje.

Ob poti nas je premamil pogled na peščeno plažo, zato smo se ustavili na najbližjem postajališču in se odpravili raziskovat. Našli smo roza morsko travo,

sledove bigfoota,

ostanke iz pradavnine

in skupino turistov, ki so na plaži imeli pravi mali shooting :)

 

Malo naprej smo  pred sabo zagledali obok – vrata v The Great Ocean Road. Sledilo je obvezno slikanje ;)

Pri Lorne smo zavili z glavne ceste proti notranjosti in se osvežili pod slapom Erskine.

Sledilo je kosilo v Apollo Bay, nato manjši ovinek na rt Otway. Med vožnjo skozi nacionalni park so na nas z višav zaspano mežikale koale.

Na vrhu svetilnika nas je skoraj odpihnilo, a razgled je bil neskončen.

Pot nazaj proti glavni cesti je bila že takoj avanturistična, saj nas je za enem izmed prvih ovinkov sredi ceste pričakala koala. Vsi navdušeni smo avto pustili kar ob robu ceste in se, opremljeni s fotoaparati, približali. Kot da to, da smo bili od koale oddaljeni le dober meter, še ni bilo dovolj, nas je čakalo še eno presenečenje – koala se je med stegovanjem za slastnimi evkaliptusovimi vršički zvrnila iz drevesa. V dokaz, da le niso tako počasne kot zgledajo se je nato tudi  skobacala nazaj gor na vejo še preden smo se prav dobro zavedeli kaj se je zgodilo. 

Na hlapih…

V poznih popoldanskih urah smo od prelepe pokrajine in številnih koal le odvrnili pogled in opazili nekaj dosti manj prijetnega – rdečo lučko. Tako se je začel lov na bencinsko črpalko. Ne katerokoli, kot smo kar kmalu ugotovili, ampak tako, ki bi bila odprta dlje kot do petih.

‘Minka’ nam je začrtala pot do najbližje črpalke, 50 km naprej po naši načrtovani poti. Po prihodu smo ugotovili, da je zaprta. Posvet s popotniki in domačini žal tudi ni obrodil sadov – najbližja črpalka naj bi bila še 56 km iz poti. Odločili smo se, da bomo raje zaupali naši Minki, ki nam je obljubljala naslednjo črpalko že čez 35 km, in spotoma ujeli še sončni zahod pri 12 apostolih. Par kilometrov pred načrtovano postajo pri apostolih ob cesti zagledamo znak “fuel 300m”. Z velikim olajšanjem smo zavili na stransko pot, a je olajšanje hitro izpuhtelo v zrak, saj je bila tudi ta črpalka že zaprta. Tu se je pa naša sreča obrnila; saj je lastnik pričakoval goste v motelu in je bil v recepciji. Ko smo razložili, da nujno rabimo gorivo nam je črpalko prijazno odklenil.

S polnim tankom smo se odpravili naprej, in do 12 apostolov prišli malo pred sončnim zahodom.

Dan se je končal z nočno vožnjo nazaj v Melbourne in v zgodnjih jutranjih urah smo se vsi z velikim veseljem odpravili spat.

N

Strast

Canberra se mi je vedno zdel urejen in dostojen kraj. Nisva si bili blizu - pred mnogimi leti sem si jo zgolj ogledovala z nekega razglednega krizisca in takrat sem opazila odprt prostor, zelenje in nekaksno poskrobljeno urejenost. Jasno, kraj je do roba napolnjen z diplomati. Zato sem bila vesela, da se bom glavnemu mestu Avstralije tokrat lahko bolj priblizala - in mu takorekoc potipala zilo in preverila utrip.

Nacrtovani obisk na slovenski ambasadi je bil zanimiv in prijeten. Sledil je obisk parlamenta - najprej voden potep po novejsem, iz avstralskega kamna in avstralskega lesa zgrajenem poslopju. Svetel je in urejen in ... no, dostojen. Sprehod po trati mimo evkaliptusov, stari parlament, ki je spremenjen v muzej demokracije, je zanimiv, v njem je pravkar razstava politicnega karikaturnega cvetobera 2010. Ne vem, ce je svetal, je pa urejen. Tudi umetno jezero je urejeno, zastave (tudi slovenska), ki vihrajo z drogov, so poravnane, veter jih le za hip zmecka in takoj spet pogladi. Najdeva kovinskega Einsteina, plehnata griva skulpture je igriva, a urejena.

Skratka, Canberra je prijazna. Urejena. Dostojna. Kot sem si mislila. Morda le nekoliko glasnejsa, kot sem pricakovala. V njej se namrec odvija nacionalni multikulturni festival. Ozji center so zasedle platnene hisice, v katerih se - urejeno, po abecedi - predstavljajo drzave. Tudi Slovenija ima tako hisko, obisovalcem je na voljo kup prospektov in pogovor s predstavnikoma ambasade - nekje na drugi ulici pa je menda se ena hiska z bogracem. Disece urejeno.

In tako do vecera, ko ugotovim, da do Sydneya ne vozi vec noben avtobus. Prvi, ki je na voljo, starta ob stirih ponoci. In kaj storita v takem trenutku urejena mama in njena urejena hci? Vrzeta se v nocno zivljenje.

Canberra je v tem trenutku ena sama mesanica zvokov balkanskih godal in avstralske rock glasbe, popevk iz Indije in glasov v nestetih jezikih, ki se razlegajo po centru. V zraku je vonj po razlicnem mesu, kuhanem, zacinjenem, pecenem na zaru, ki se druzi z vonjavami nizozemskih ocvrtkov poffertjes in cmockov iz pribaltskih drzav. Ljudje se prerivajo, smejijo, nastopajo in opazujejo. Ulicni artisti zonglirajo z ognjem in ljudje, ki se tudi slucajno ne spoznajo na pivo, suvereno razlagajo, da je slovensko pivo (ki gre za med na slovenski stojnici) eno boljsih sploh - pac zaradi izjemne vode, ki jo imamo. In potem clovek pade se pred majhen podest, kjer kaksnih osem parov cutno plese tango. Starejsi gospod z mladenko in mlajsi par, kjer je ona za glavo vecja od njega. Mocnejsi gospod z ocali in dama srednjih let. Ni urejenosti, ni poskrobljenosti, ena sama cista strast je to. Strast, ki je prej nisem opazila, a se pravzaprav igrivo pretaka v tem mestu, polzi po ulicah in ljudeh, najbrz bi jo morala opaziti ze cez dan, ce ne bi prav iskala nekaksne germanske urejenosti. In se preden mi bo lahko ta vonj in ta okus ritmov razigrane Canberre izginil, bova ze sedeli na avtobusu.  In spali... V.

No worries, mates

Ce bi bila mlajsa, bi najbrz zapisala "Ful dogaja". Kot zrela oseba bom raje napisala, da so nasi dnevi polni razlicnih dozivetij in srecanj z zelo razlicnimi zverin(ic)ami, da potujemo preko Canberre proti Sydneyu, kjer se bomo malo ustalili, si naredili tabor in se spet veckrat oglasili preko bloga. Vsi smo zdravi, prelite je bilo sicer nekaj krvi (in nekaj komarjev je zalosten konec storilo), sicer pa poskocni, pravi strokovnjaki za koale in liquorice, bombone, ki jih unicujemo v zmerno velikih kolicinah. Se beremo po protokolarnih obiskih, ki jih imamo storiti danes na slovenski ambasadi. V.

NAJ

• NAJboljsa novica: Clare Bradford bo z veseljem prisla v Ljubljano na svetovni kongres IBBY 2016 (ce seveda Ljubljana dobi organizacijo kongresa).
• NAJnemarnejsi nasmeh: nasmeh morskega psa nad mojo glavo v akvariju v Melbournu.
• NAJaktualnejsi latinski pregovor: Sic transit gloria mundi. Ob bliscu Eureke, nove najvisje avstralske zgradbe, niti mlada dama na blagajni v Eureki ne ve vec, kje je Rialto (prejsnji nosilec naslova). Da, tako mine slava...
• NAJnapornejse stopnice te dni: 1000 stopnic poti Kokoda, ki vodi po hribovju Dandenong (v zaledju Melbourna) v spomin na soborce avstralskih diggerjev iz Papue Nove Gvineje. Slovenci pac tudi v tujini iscemo trto (gl. porocilo spodaj) ali pa rinemo v hribe... Bili sva zasopli, ampak zmagoviti!
• NAJbolj pricakovan in predvidljiv dogodek: hja, del skupine je te dni tu v Melbournu prisel v keho. Ampak o tem naj porocajo kar vpleteni.
• NAJlepsa avstralska slikanica: te ne morem izbrati. Sem jih pa kar nekaj odlicnih nasla na krasni razstavi v tukajsnji Drzavni knjiznici - poglejte si slv.vic.gov.au/look !
• NAJsrecnejsi obiskovalec omenjene razstave: mali leseni Ostrzek slovenske Bralne znacke, ki je z menoj prisel v knjiznico in potem ostal kar pri kustosinji razstave. Mislim, da je bila to danes NAJveselejsa kustosinja drzave Viktorije.
• V. (NAjbolj zaspana blogerka)

Eureka!

Sandridge bridge

Crown hotel fireball show

Deakin university:

Melbourne aquarium

V iskanju stoletne trte: