Ko se je skupina vceraj proti veceru spet zdruzila (tisti del, ki ga je navdusil Brisbane in soferji, in oni, ki ga je navdusilo sonce v kombinaciji z morjem in instruktorji potapljanja), sem ugotovila, da se tu precej bolj ukvarjam s preteklostjo kot s sedanjostjo. Opoldne sem v Pomorskem muzeju lezla gori doli naokoli po ladji Diamantini, ki se je proti koncu druge svetovne vojne izkazala pri iskanju podmornic in min, in razmisljala o kapitanu, ki brez povabila ni smel v dnevni prostor za oficirje. O mornarjih, ki so se med pocitkom zibali v svojih visecih mrezah (pograde so dobili baje sele po drugi vojni). O strojniku, ki je globoko v trebuhu ladje delal v veliki vrocini. O ladijskem zdravniku, ki je v svoji mali ordinaciji tam na valovih Pacifika delil zdravila in dajal injekcije (in na njegove paciente)...
Potem so kolegi z letala prinesli novico o hudem potresu v Christchurchu na Novi Zelandiji. Nenadoma sem se zavedla, da zame ze tri tedne svet tam zunaj sploh ne obstaja. Prvic po dolgem casu sem gledala porocila po televiziji. Prejle sem sla celo pokukat v spletno Delo. Krvavi dnevi v Libiji. Ja, nase potovanje se pocasi bliza koncu. Alica bo zlezla iz luknje in zapustila belega zajca, Dorothy pa se bo vrnila v Kansas. Zbogom, Oz. V.
Ni komentarjev:
Objavite komentar