Rdeci center

Scurkov smo bili tako ali tako ze navajen in smo se jim ob prihodu v Yularo, naselje v neposredni blizini hribovja Kata Tjuta in velikanskega rdecega monolita Uluru, smejali v brk. Potem smo spoznali, da zivljenje v divjini (pa ceprav le nekajdnevno in v kocicah z mikrovalovno pecico in televizijo) cloveka utrdi. Sedaj se sprosceno tusiramo v kabinah, kjer nas iz kotov opazujejo strupeni pajki (recimo t. i. redback). Ce nam cez noge stece mis ali vecji kuscar, tecemo po fotoaparat, da bi novega znanca slikali. Dingo? Ga nismo srecali, pa smo si na koncu bivanja v Rdecem centru snidenja ze kar zeleli. Ob nocnih zvokih, ki prihajajo z bliznjih dreves, ne trznemo vec, samo obrnemo se na drugo stran in spimo naprej. Edino muhe nas se vedno motijo, bi rekla. Najbrz zato, ker one lahko grizejo nas, mi pa jih ne moremo ugrizniti nazaj - so predrobne. A ce bi bile muhe nekoliko bolj oprijemljive, take petkilske, no, potem bi jim pa ze pokazali! V.