Pogled v preteklost

Začelo se je s kaznjenci, z možmi in ženami, ki so tam v osemnajstem, devetnjastem stoletju v Veliki Britaniji ukradli konja, morda pa le žemljo ali svileno ruto - in bili obsojeni na transportacijo v Avstralijo. Menda je ta del pred časom še neslavne in raje zamolčane zgodovine, danes marskiateremu Avstralcu v ponos. Revščina in obup pač nista zločin.  Tudi že ponarodela Banjova Waltzing Matilda govori o kraji. Možak, ki ukrade ovco za večerjo, raje skoči v vodo, kot bi se pustil aretirati. Ponos in ljubezen do svobode dihata iz besedila – pesem redno zadoni s tribun stadionov pred mednarodnimi športnimi srečanji.

Med  avstralske ikone sodi tudi Ned Kelly - še danes se je kar težko odločiti, ali je junak ali kriminalec. Robin Hood južne poloble, ki je oropal banke (in nekoč menda plemenito požgal tudi zadolžnice malih ljudi), ki je zmogel hladnokrvno ustreliti tiste, ki so ga ogrožali, obenem pa je ljubeče skrbel za domače in ščitil tiste, ki so mu bili blizu.  Obrazi, ki so ga upodobili na filmskem traku (najbolj znan je najbrž Heath Ledger), so precej drugačni od tistega, ki zre v nas s stare fotografije: resen in bradat ne kaže, da je po letih pravzaprav skoraj vrstnik mojih sopotnikov.

Zakaj toliko besed o kraji? Ker smo pred nekaj dnevi bili okradeni tudi mi. Nespametno smo pustili najeti kombi s svojimi nahrbtniki pred živalskim vrtom. Ko smo se razigrani vrnili z opazovanja goril, snežnih leopardov in kljunaša, nas je pričakalo razbito okno. Z nekom so se odpeljali trije manjši nahrbtniki - nekaj dragih aparatov, predvsem pa uporabne stvari, ki so jih lastniki imeli radi.

Danes je tudi to že preteklost. Nekaj tistega, kar je zmanjkalo, so si okradeni že nadomestili. Sposobni smo že vsaj drobcev (črnega) humorja, ko gledamo na tisto nesrečno popoldne. Primerjamo svoje poznavanje forenzikov iz ameriških nadaljevank in tisto, kar smo videli na parkirišču v Melbournu. Očitno na kraju zločina ni bilo las, tekstilnih vlaken ali kapljic sline, da bi avstralski forenzik lahko kar takoj ugotovil starost, visino in barvo glasu storilca… Je že tako, take stvari se pač zgodijo. Če citiram domnevno poslednje, kar je izjavil Ned Kelly: “Tako je življenje!” Na srečo ne vedno in ves čas.