Strast

Canberra se mi je vedno zdel urejen in dostojen kraj. Nisva si bili blizu - pred mnogimi leti sem si jo zgolj ogledovala z nekega razglednega krizisca in takrat sem opazila odprt prostor, zelenje in nekaksno poskrobljeno urejenost. Jasno, kraj je do roba napolnjen z diplomati. Zato sem bila vesela, da se bom glavnemu mestu Avstralije tokrat lahko bolj priblizala - in mu takorekoc potipala zilo in preverila utrip.

Nacrtovani obisk na slovenski ambasadi je bil zanimiv in prijeten. Sledil je obisk parlamenta - najprej voden potep po novejsem, iz avstralskega kamna in avstralskega lesa zgrajenem poslopju. Svetel je in urejen in ... no, dostojen. Sprehod po trati mimo evkaliptusov, stari parlament, ki je spremenjen v muzej demokracije, je zanimiv, v njem je pravkar razstava politicnega karikaturnega cvetobera 2010. Ne vem, ce je svetal, je pa urejen. Tudi umetno jezero je urejeno, zastave (tudi slovenska), ki vihrajo z drogov, so poravnane, veter jih le za hip zmecka in takoj spet pogladi. Najdeva kovinskega Einsteina, plehnata griva skulpture je igriva, a urejena.

Skratka, Canberra je prijazna. Urejena. Dostojna. Kot sem si mislila. Morda le nekoliko glasnejsa, kot sem pricakovala. V njej se namrec odvija nacionalni multikulturni festival. Ozji center so zasedle platnene hisice, v katerih se - urejeno, po abecedi - predstavljajo drzave. Tudi Slovenija ima tako hisko, obisovalcem je na voljo kup prospektov in pogovor s predstavnikoma ambasade - nekje na drugi ulici pa je menda se ena hiska z bogracem. Disece urejeno.

In tako do vecera, ko ugotovim, da do Sydneya ne vozi vec noben avtobus. Prvi, ki je na voljo, starta ob stirih ponoci. In kaj storita v takem trenutku urejena mama in njena urejena hci? Vrzeta se v nocno zivljenje.

Canberra je v tem trenutku ena sama mesanica zvokov balkanskih godal in avstralske rock glasbe, popevk iz Indije in glasov v nestetih jezikih, ki se razlegajo po centru. V zraku je vonj po razlicnem mesu, kuhanem, zacinjenem, pecenem na zaru, ki se druzi z vonjavami nizozemskih ocvrtkov poffertjes in cmockov iz pribaltskih drzav. Ljudje se prerivajo, smejijo, nastopajo in opazujejo. Ulicni artisti zonglirajo z ognjem in ljudje, ki se tudi slucajno ne spoznajo na pivo, suvereno razlagajo, da je slovensko pivo (ki gre za med na slovenski stojnici) eno boljsih sploh - pac zaradi izjemne vode, ki jo imamo. In potem clovek pade se pred majhen podest, kjer kaksnih osem parov cutno plese tango. Starejsi gospod z mladenko in mlajsi par, kjer je ona za glavo vecja od njega. Mocnejsi gospod z ocali in dama srednjih let. Ni urejenosti, ni poskrobljenosti, ena sama cista strast je to. Strast, ki je prej nisem opazila, a se pravzaprav igrivo pretaka v tem mestu, polzi po ulicah in ljudeh, najbrz bi jo morala opaziti ze cez dan, ce ne bi prav iskala nekaksne germanske urejenosti. In se preden mi bo lahko ta vonj in ta okus ritmov razigrane Canberre izginil, bova ze sedeli na avtobusu.  In spali... V.