ponedeljek, 7. februar 2011

Barve Melbourna (patetično, pardon, poetično razmišljanje o zgodovini)

Sandridge Bridge se pne čez reko Yarro že več kot 120 let. Čezenj so nekoč vodili železniški tiri, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so vlake usmerili drugam, leta 2006 pa so ga oblasti Melbournu, Viktoriji in celotni Avstraliji ponudile kot sprehod skozi avstralsko zgodovino.
Z vsakim korakom mimo orjaških skulptur se po mostu okrog tebe zarišejo poglavja avstralske zgodovine v najrazličnejših barvah. Prva poglavja so v celi paleti odtenkov polti tradicionalnih lastnikov zemlje, Aboriginov, precej temnejša so tista, ki govore o prihodu belcev in kolonizaciji - pa čeprav se vmes zablešči svetlo upanje nekdanjega kaznjenca ob novem začetku in zlata zrna, ki v Avstralijo prikličejo množice zlatokopov z vsega sveta. Raziskovalcem in avanturistom, ki po kontinentu križemkraž puščajo tako svetle sledi odkritij in zmage kot tudi temne izginotja in poraza, sledijo valovi političnih, ekonomskih emigrantov, beguncev, zaljubljencev, različnih strokovnjakov, ki jih vabi avstralska vlada - prava mavrica barv in odtenkov: tu so barve upanja, strahu, volje in ambicije, ljubezni, poguma, obupa. Svoje odtenke smo v mavrico dodajali tudi Slovenci, rekla bi, da kar k vsem barvam.

Aborigini so čez Yarro že tisočletja bredli le nekaj metrov stran od tega mostu. Skala, ki je omogočala varen prehod prav na tem mestu, je obenem ločevala slano in sladko vodo. Ne vem, ali je bila Yarra že tedaj tako rjava, ne vem, kakšne barve je bilo takrat morje. Danes je Melbourne mesto številnih barv, kar se vidi tako podnevi kot ponoči. Če so vmes tudi žalostni, temni odtenki, tega ob našem kratkem obisku nisem ugotovila - včasih je treba gledati še bolj pozorno in dalj časa, da barva zasije v popolnosti ali pa pač postane žalostno sprana ... A zadnja skulptura na mostu predstavlja Walking sun,  sonce, ki hodi in menda greje vse, brez razlike.
Ko sem zvečer šla čez Federation Square in gledala zahajajoče sonce, ko se je s toplimi koraki sprehajalo čez kamnite plošče v neštetih barvah puščave, sem imela dober občutek. Želim si, da bi mu tu v Avstraliji uspelo. Pa še kje drugje tudi. V. 

1 komentar:

  1. Tudi mi želimo, da bi soncu uspelo. Hvala zvsem za slikovite opise potovanja in doživetij.
    Naj vas sonce boža in greje še naprej.
    Lep pozdrav-
    MArjeta

    OdgovoriIzbriši